Žalostno…

Shark finning – proces odrezovanja plavuti morskih psov za proces predelave v “specialiteto” – juho iz plavuti morskega psa. Pri tem je potrebno poudariti, da ko plavuti (pogosto živih) morskih psov odrežejo, preostanek živali vržejo nazaj v ocean, kjer v nepredstavljivih mukah tudi umrejo, saj se ne morejo premikati in se zadušijo ali izkrvavijo na sedmih (7!!) mestih zaradi “amputacije udov”.

In zakaj ta juha tako popularna? V času dinastije Ming je prišla ta juha na “sceno” in postala popularna, saj so verjeli, da izboljša lepoto kože, poveča energijo, preprečuje srčne bolezni in zmanjšuje holesterol in pri moških zdravi impotenco. Stare kitajske knjige celo navajajo, da bi konzumiranje plavuti morskih psov naj ljudi pomlajevalo, jim povečalo apetit, izboljševalo kri, ledvice, pljuča, kosti in mnoge druge dele telesa. Takrat seveda ni bilo nobenih laboratorijev in raznih študij, ki bi to dokazale. Nobeni takšni dokazi ne bostajajo niti danes. Wikipedia navaja tudi, da je navadna zelenjavna juha bolj zdrava od te s plavutmi od morskih psov. Torej zakaj? Mogoče okus? Same plavuti so baje brez okusa. Okus pride od same juhe in začimb. In potem se človek res vpraša čemu takšno klanje. Samo za to, da dokažeš prijateljem, da si to lahko privoščiš? Da kažeš svoje bogastvo, moč in prestiž?! Raje idi, pa si kupi hotel, jahto, privatno letalo in magari svoj otok. V mojih očeh je ta juha samo simbol človeškega idiotizma.
Že res, da v tej industriji daleč pred ostalimi prevladujejo Kitajci, ampak da ne boste mislili, da so edini v tej igri…

Če ste si posnetek zgoraj ogledali v celoti, imate moje spoštovanje. Če ne.. Si je seveda najlažje zatisniti oči in iti dalje.
Naslednji posnetek ne prikazuje ničesar tako krvavega, ampak prikazuje posledico shark finninga. Vse te vreče so polne plavuti. Zamislite si, koliko morskih psov je bilo umorjenih samo zaradi neke (padon my French) JEBENE juhe, ki nima okusa in niti zdrava ni!! In to je samo ena tržnica plavuti na Kitajskem…
Glavno, da kilogram plavuti stane $400 v Ameriki na črnem trgu. Za plavut morskega psa kitovca pa so ljudje pripravljeni odšteti tudi $10.000-20.000! ZA ENO PLAVUT! Vse za trofejo…

Povprečen dan na projektu – tokrat v video obliki…

Ja, vem… Dolgo sem rabil, ampak tukaj je nov video, ki prikazuje kako je potekal povprečen dan na projektu. Upam, da vam je všeč 🙂 Se ne bom pritoževal, če ga delite z drugimi 😉

Lp do naslednjič 🙂

Zadnji dnevi…

Ups 🙂 Malo sem pozabil na pisanje bloga, saj se trenutno ukvarjam z drugimi stvarmi 😛
Zadnjih nekaj dni pred odhodom ni bilo velikih planov, saj so se konstantno spreminjali, ker so v hišo vsak dan prihajali novi ljudje in nam “domačinom” je bilo prijetno razkazovati že nam znan Cape Town, saj se sami zavedamo, da ko prideš v novo okolje je tudi prijeten občutek, če imaš ljudi ob sebi, ki so ti pripravljeni pokazati zanimive stvar in dati nekaj koristnih namigov 🙂 Ostalo pa je vseeno še nekaj neizpolnjenih želja. Prva je Table Mountain. Na samo goro lahko prideš z gondolo, ampak zakaj ne bi naredili nekaj za svoje telo in pokurili tiste pizze, sendviče in ostale nezdrave zadeve, ki smo jih konzumirali skozi cel mesec, kajne? No, pa pojdimo 🙂Vzpon na samo goro traja približno uro in pol, najvišja točka pa ima približno 1000m n.m.v. Ko prideš na vrh, pa dejansko nimaš občutka, da bi hodil po gori, ker je vse ravno 🙂 Seveda, dokler ne prideš do roba 😛 In ja, tudi ubil se je en moški nekaj dni za tem, ko smo mi bili tukaj 😦 Iz vrha je čudovit razgled na celotno mesto in vse znamenitosti. Pogled pa je tudi na znameniti Robben Island, kjer je bil v zaporu bivši predsednik in aktivist Nelson Mandela, ki se je zavzemal za enake pravice vseh državljanov ne glede na raso. Zaprt je bil od leta 1962 do 1990, saj so ga predčasno izpustili zaradi političnih pritiskov, čeprav je bil obsojen na dosmrtno kazen. Kasneje je bil predsednik od leta 1994 do 1999. Po samem zaporu nas je vodil tudi bivši kaznjenec, kar ti da posebej dober vpogled v situacijo, saj veš, da ti to govori nekdo, ki je šel skozi vse to. Kaznjenci so spali na betonskih tleh na 2cm debeli pleteni trdi podlagi in bili pokriti z žaklom podobni zadevi, seveda brez blazine za pod glavo. Isto skozi celo leto, tudi pozimi. Hrana, ki so jo dobivali, je bila po energijski vrednosti za črnce polovična, glede na to kar so dobili belci. Imeli so dvorišče, kjer so lahko igrali razne športe ali delali dela, ki so jim bila naročena. Celice so bile male. V bistvu so imeli psi paznikov približno isto velike bokse kot kaznjenci celice. Za popestritev pa smo se v zaporniškem kompleksu izgubili in “lutali” sami okoli. Zaradi tega smo zamudili avtobus, ki nas je peljal po otoku in morali čakati na naslednjega. In ker smo zamudili avtobus, smo zamudili tudi naš katamaran in smo se tako uro in pol kasneje morali nelegalno “švercati” na neko drugo turistično ladjo, ki je peljala nazaj v Cape Town. Na koncu smo v naši hiši prostovoljcev izvedeli, da so se že marsikateri od njih tudi izgubili na otoku 🙂 Ne vem, kaj bi to lahko bilo krivo 🙂

Seveda pa brez plaže ni pravega konca dopusta 🙂 Najprej smo obiskali še zadnjič plažo, ki je najbližje naši hiši, nato pa smo se še odpeljali na Camps Bay plažo, iz katere imaš noro dober razgled na Table Mountain in Lions Head. Pa še ena iz našega farewell partya, kjer so se igrali eno zanimivo igro 🙂 Vsi vemo, da Francozi zelo slabo ali sploh ne govorijo nobenega drugega jezika, kot pa samo francoščino. No in ta dečko na desni je bil iz Francije in je k sreči zelo slabo govoril angleško 🙂 In da ni bilo dolgočasno, si je nekdo izmislil igro, pri kateri tekmujejo vsi razen njega in skušajo zmagati, kateri prvi ugotovi o čem hudiča ta Francoz sploh govori? 😀 Ena izmed ugibanj je bila, da je razlagal, da se je na klopci pičil, ko se je usedel na vijak 😀 Sliši se hudobno (sicer tudi je), ampak se je on dejansko strinjal s to igro 😀 😀
Mogoče še pride kakšna objava, ampak v glavnem je bilo to to za ta izlet 😉

Misija: bungy skok

Tak, pa je prišel čas, da najamemo avto, rezerviramo skoke in se odpravimo na pot. Preko telefona smo rezervirali avto v eni izmed izposojevalnic v centru Cape Towna, nakar se z Victorio odpravima po avto, kjer nama trdijo, da nimamo nobene rezervacije. Vprašali so naju tudi kam mislimo it in so nam predlagali večji in udobnejši avto, kar se je izkazalo kot vrhunska ideja 🙂 Iz centra smo rezervirali avto na letališču, katerega sma zvečer s Kim šla dvignit. Po vsej papirologiji sma pregledala avto in se odpravila na pot.
Če ste vozili kdaj po nasprotni strani (beri: kot v Angliji, torej vseeno na pravi strani cestišča), vete da ni tak lahko začet. Včasih “krampaš” po vratih ko hočeš menjat, včasih hočeš po evropski strani vozit, na levi strani nimaš občutka do kod sega avto… V glavnem, vse je čudno 😀 In ko še dodaš promet in neznano okolje, postane zanimivo 🙂 No, ko sma končno prispela domov, sma kupila karte za bungy, si šla delat hrano za na pot in šla spat ob enih zjutraj. Vstat pa je bilo treba ob treh, saj sem se želel izogniti jutranji gneči avtov. Na pot smo šli okoli pete ure, tako da preden je sonce vzšlo, smo bili že zdavnaj izven mesta.
Mostu iz katerega se skače se imenuje Bloukrans bridge, nahaja pa se v narodnem parku Tsitsikamma, približno 650km vzhodno od Cape Towna. Vožnja tja je trajala približno 8h, vključno s polurnim spancem na poti 😀 Ko smo prispeli na destinacijo, priznam, me je bilo malo strah 🙂 Med potjo sem si ves čas v glavi vizualiziral kako bom izvedel skok. Imel sem tri glavne stvari na katere sem se osredotočal:
– smej se in zgledaj sproščeno, ker kamera snema 😛
– ne padi z mosta, kot da si izgubil zavest ampak odskoči, kot pravi ded 😀 😀
– trdno drži kamero in roke naprej, da se bo videlo kako te je strah, ko padaš 😀
Po registraciji je bilo precej časa do odhoda na most, zato sem se že precej sprostil. Z Victorio sva si nadela pasove, Kim naju je slikala v restavraciji, od koder si lahko spremljal skoke preko televizije ali v živo s pogledom čez balkon in hasta la vista, baby 😀 Vse kar nam je vodja rekel, je bilo: “Nasmejte se. Če se ne boste zdaj, boste se pa sigurno, ko boste prišli nazaj”. No, edino to sem si zapomnil. In dejansko je bilo res. Na poti na most si videl vse, ki so se vračali nasmejane do ušes, na poti nazaj, ko se je nam smejalo, pa smrtno resni in prestrašeni vsi, ki so šli na most 😀 Hoja na most je bila precej strašljiva, saj se dejansko vidi vse skozi, za dodatek pa še piha mrzli veter, da ja misliš, da te smrt ovohava 😀 Ko smo prišli na most, pa glasba na fuŁ, Gangnam Style, itak 😀 Poleg hladnega vetra je glasna muzika za plesat in sprostitev prav dober dodatek 🙂 Na video posnetku se od roba do ostalih skakalcev vidita dve rdeči vrvici. Pred prvo ti zategnejo vse pasove in zvežejo noge, med obema pa ti privežejo glavno gumo na noge. Do tukaj me še ni bilo strah popolnoma nič, ko pa se je zadnja vrvica odprla in ko sta me pubeca odnesla do roba…  Noge so se mi tresle, kot v kakšni risanki 😀 Sploh, ko sta me še prestrašila, kot da bi me hotela porinit iz mosta, pizduna 😀5,4,3,2,1, BUNGYYYYY!!!! Odskok je bil najtežji korak, priznam, ampak dalje, padanje, pa taki užitek.. Preprosto neopisljivo 😀 Zdaj, ko pišem, dobim kar potne roke, ko se spomnim tega 😀 Na koncu je prav zanimivo viset na glavo obrnjen nad reko in skalami in čakati, da pride odrešitelj po tebe 😀 Najbolj srečen pa si itak, ko prideš nazaj na most 😀 Najboljši občutek kar ji je, prisežem 😀 Kot, da ti nihče nič ne more, da si nepremagljiv 😉 Priporočam 😛 Evo pa še video za vse, ki še ga niste videli 😀 
No po skoku smo šli eni na sladoled, drugi na pivo in čisto slučajno spoznali nekoga, ki nam je ponudil prenočišče in black water tubing za naslednji dan. Prenočili smo v nekakšnem backpacker poceni resortu, lokacija v samem narodnem parku, okolica urejena, sami tujci zvečer ob pivu in ognju… Neprecenljivo.

Naslednje jutro nam dva tujca razlagata, da sta imela velikega pajka v hišici oz. šotoru zraven našega in ko mi pokažeta sliko, sem videl, da sta v bistvu imela tarantelo 😀 😀 Mi pa smo spali pri odprtem šotoru celo noč z lokalno mačko, ki nas zjutraj ni hotela niti poznati. Počutili smo se izkoriščene 😀Po kratkem briefingu in oblačenju v potapljaške obleke, smo se natlačili na kripo majhnega tovornjaka in se odpeljali v gozd. Hoja do reke je bila dokaj strma in nevarna, sploh s to veliko tubo v roki. Nato pa pet ur majhnih brzic, malo skakanja iz skal, malo veslanja in veliko uživanja v čudoviti pokrajini. Po prevozu nazaj nas je čakalo konkretno kosilo, nato pa napornih osem ur vožnje nazaj. Kultura voznikov v Južni Afriki je izjemna. Vsi potrpežljivi, nihče ne divja, ko te kdo prehiteva, se umakneš na levi pas in on se ti zahvali z vsemi štirimi smerokazi, ti pa z dolgimi lučmi “Ni kaj” 😉 Postane pa edino malo naporno vozit sred belega dneva v centru Cape Towna, da vrneš avto, ampak tudi to je šlo srečno skozi. Bil sem res ponosen na sebe, da mi je uspelo prevoziti toliko kilometrov z volanom na desni brez zapletov ali nesreče 🙂

Malo jest, malo športat

Lačen si ful drugačen… Sploh, ko greš v Cape Townu na food market, ki je vsako soboto v industrijskem predelu mesta. Srečaš pa tam toliko turistov, kot ob kakšni drugi znamenitosti 🙂 Pa naj slike povedo več 😛 Evo to pa je naš team, vsaj za food market, drugače nas je bilo veliko več. Iz leve proti desni: Adam (Švedska), Kim (Slovenia), Ramona (Nizozemska), Mari (Norveška), Tom (Nemčija), Jesper (Švedska), Katharina (Norveška) in jaz (Barbados) 😀

Po odlični hrani malo počitka, nato pa kurjenje kalorij – hiking na Lions Head. Na poti do tja smo morali skozi center, kjer je tudi znameniti Half Highway. Vam je znano? Baje bi naj tukaj naredili nekaj posnetkov iz filma Hitrost s Keanu Reevesom in Sandro Bullock 🙂 Ko so gradili to avtocesto, niso pričakovali, da si bo lastnik zemljišča in restavracije, ki je bila na poti, premislil in je ne bo hotel prodati 🙂 Med svetovnim prvenstvom v nogometu je pač bil to velik podstavek za ogromno vuvuzelo 😀

Lions Head je ena izmed dveh turističnih točk za plezanje v hribe, druga je Table Mountain, na katero je zelo lep pogled prav od tukaj. Pa naj tudi tu slike povejo več 🙂 Se še spomnite tega prizora iz risanke Levji kralj? 😀
Na tej skali, na kateri sedim, so ustvarjalci risanke dobili idejo za ta prizor 😉